Krajevne skupnosti

Krajevna skupnost Center je bila ustanovljena 28. aprila 1965 z odlokom  Skupščine občine Celje, 15.9.1998 pa je s statutarnim sklepom Mestni svet Mestne občine Celje mestne krajevne skupnosti preimenoval v mestne četrti.  Mestna četrt Center od leta 1980 dalje praznuje svoj krajevni praznik 19. marca kot spomin in obeležitev ustanovitve Narodne čitalnice v Celju 19. marca 1862. V okviru mestne četrti delujejo tudi: Društvo upokojencev Center, Krajevni odbor ZB Dušan Kraigher, Krajevni odbor Rdečega križa Center.

MČ Dečkovo naselje leži v osrednjem delu Mestne občine Celje in predstavlja, s svojimi več kot 4500 krajani, eno večjih mestnih četrti v mestu. Mestna četrt nosi ime pomembnega slovenca in celjana, dr. Ivana Dečka (1859-1908), odvetnika in politika, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje deloval v Celju, ter veljal za neutrudnega slovenskega narodnega prebuditelja. Pokopan je na starem celjskem pokopališču na Golovcu.

Dečkovo naselje predstavlja v pretežni meri stanovanjsko-bivalno naselje, z osnovno šolo in nekaterimi trgovinskimi ter gostinskimi objekti. Naselje je razdeljeno v njen južni, starejši del, kjer se je pozidava izvajala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, in severni, novejši del, ki je nastajal v zadnjih dvajsetih letih.

Društvo upokojencev, Krajevna organizacija Rdečega križa in Krajevna organizacija Zveze združenj borcev za vrednote NOB so tri naša najbolj aktivna društva, ki v svojih vrstah združujejo nekaj sto krajanov ter pomembno vplivajo na kvalitetnejše življenje predvsem starejše populacije prebivalcev mestne četrti.
Svet mestne četrti se s svojimi aktivnostmi in sredstvi, ki so na voljo, trudi izboljševati kvaliteto bivanja v naselju, pomagati socialno najbolj ogroženim, starejšim, prireja druženja krajanov, predavanja, občasne izlete in podobno.

Krajevna skupnost Dolgo polje je bila ustanovljena 28. aprila 1965 z odlokom  Skupščine občine Celje. Bila je sorazmerno velika, saj je obsegala sedanje MČ Dolgo polje, Novo vas in Dečkovo naselje. V letu 1974 je nastala KS Dolgo polje v sedanjem obsegu,  15.9.1998 pa je s statutarnim sklepom Mestni svet Mestne občine Celje mestne krajevne skupnosti preimenoval v mestne četrti in takrat je nastala tudi Mestna četrt Dolgo polje. Mestna četrt Dolgo polje od leta 1981 dalje praznuje svoj krajevni praznik konec septembra in v začetku oktobra kot spomin in obeležitev tragične usode tako imenovanih taboriščnikov – ukradenih otrok. Med drugo svetovno vojno, poleti 1942, je okupator v I. osnovni šoli Celje več kot 600 otrok neusmiljeno ločil od njihovih družin in jih izselil v ponemčevalna in prevzgojna taborišča.

Na naslovu Mestne četrti Dolgo polje delujejo tudi : Društvo upokojencev Dolgo polje, Krajevni odbor ZB Franjo Vrunč, Krajevni odbor Rdečega križa Dolgo polje, Društvo taboriščnikov ukradenih otrok Slovenije, Društvo ljubiteljev modelarstva Celje in Društvo bolnikov z osteoporozo Celje.

Mestna četrt Gaberje je ena izmed desetih mestnih četrti v Mestni občini Celje, ki se razprostira severno od mestnega središča vzdolž ceste, ki celjsko mestno jedro povezuje z avtocesto. Razprostira se na površini 206 hektarov, v njej pa živi okoli 3.373 prebivalcev. Na severnem delu meji na Mestno četrt Hudinja, na vzhodu jo omejujeta krajevni skupnosti Trnovlje in Aljažev hrib, na zahodu pa mestni četrti Dolgo polje in Nova vas. Nad četrtjo se dviga podolgovat grič Golovec, včasih imenovan tudi Gaberni hrib, visok 273 m. Nekoč izrazito kmečko območje je v 20. stoletju preraslo v mestno industrijsko cono, v zadnjih desetletjih pa je na prostoru starega industrijskega in delavskega Gaberja vzniknilo sodobno naselje s številnimi trgovskimi in drugimi poslovnimi centri. Z darovnico iz leta 1025 je cesar Konrad II. podelil grofu Viljemu 30 kmetij med Koprivnico, Hudinjo in Voglajno z opombo, da si kmetije izbere tam, kjer so mu všeč. Na osnovi tega podatka je mogoče sklepati, da je bila naseljenost na območjih današnjega Gaberja, Spodnje in Zgornje Hudinje že zelo zgodnja. Naselje je bilo sprva v celoti podložno celjski grajski gospoščini, toda grofje Celjski so že v svojem času večino gabrskega sveta razdelili med več plemiških posestnikov. Sredi 18. stoletja je večina Gaberja pripadala celjski župnijski (opatijski) gospoščini, prvo jasnejšo podobo naselja pa nam poda šele urbar Mestne župnije Celje iz leta 1757, shranjen v celjskem Zgodovinskem arhivu. Jedro Gaberja je predstavljalo nekaj kmetij, ki so ležale severno ob današnjega železniškega podvoza, obdelovalne površine in ostale posesti pa so razprostirale na severnem in vzhodnem obrobju naselja.

Za kmečko prebivalstvo, ki je svoje pridelke v veliki meri prodajalo na bližnjem mestnem trgu, je prva velika sprememba nastopila sredi 19. stoletja s prihodom železnice v Celje. Njen prihod ni pomenil le spremembo vedute Celja na vzhodu mesta, ampak je v naslednjih desetletjih povzročil tudi razmah obrti in industrije. Med industrijskimi objekti je nedvomno prednjačila celjska Cinkarna, prvo veliko industrijsko podjetje v mestu, ki ga je leta 1873 ustanovila takratna avstrijska država. Uradno se je imenovala Hüttenverwaltung Cilli, njena lokacija pa je bila pogojena z bližino cinkove rude (Mežica, Trepče) in premoga (Velenje). Na obeh straneh ceste so od mestnega jedra navzven začele rasti tudi številne obrtne delavnice in Gaberje je polagoma izgubljalo agrarni značaj. Leta 1894 je na zemljišču vzhodno od ceste zrasla še Westnova tovarna emajlirane posode, ki se je kasneje preimenovala v EMO. V začetku 20. stoletja so nastali še drugi industrijski in obrtni obrati, v katerih so se zaposlovali gabrski delavci – denimo zlatarsko podjetje Knez & Pacchiaffo, katerega naslednica je Zlatarna Celje, podjetje Prva jugoslovanska žična industrija, ki se je preimenovalo v Žična Celje, ter ključavničarsko podjetje Ivana Rebeka, ki je proizvajalo tudi tehtnice in katerega naslednik je bilo celjsko podjetje Libela. S tem je celjska industrija z Gaberjem vred dokončno stopila v industrijsko dobo. Gaberje je postalo industrijski predel Celja, v katerem se je razmahnil nemški kapital, zato ga je zaradi njegove pomembnosti in gospodarske moči hotela pod svojo upravo vključiti takratna nemška mestna občina. Občina Celje-okolica, ki je bila v slovenskih rokah in je poleg ostalih predmestnih naselij vključevala tudi Gaberje, tega seveda ni dovolila. Šele leta 1935 sta se obe občini (občina Celje-mesto in Celje-okolica) združili v občino Veliko Celje in tako so prejšnja okoliška naselja z Gaberjem vred prešla pod skupno občinsko upravo.

Propad Avstro-Ogrske monarhije leta 1918 je za industrijo, ki je dajala Gaberju življenjski utrip, predstavljal prvo zgodovinsko preizkušnjo. Celjski Nemci so sicer izgubili politično oblast v mestu, ostali pa so pomemben gospodarski dejavnik. Celjski industriji, ki je bila v veliki meri skoncentrirana na predelu Gaberja (Cinkarna, Westnova tovarna emajlirane posode, Rebekova tovarna tehtnic in ključavničarskih izdelkov, Pacchiaffova proizvodnja zlatih in srebrnih predmetov, Fuchsovo podjetje za žične izdelke, 1. mestni mlin, ki ga je celjski knez Friderik II. v prvi polovici 15. stoletja podelil Štefanu Horvatu – danes so na mestu mlina skladišča za žito podjetja Klasje itd.), je prva jugoslovanska država ponudila nove priložnosti. V okviru avstrijske države so slovenske dežele namreč predstavljale industrijsko manj razvito območje v monarhiji, v prvi Jugoslaviji pa je bil položaj slovenske industrije (seveda tudi celjske) glede na balkansko nerazvitost ravno obraten. Celjskim podjetjem se je odprl velik in potreben balkanski trg in podjetja na predelu Gaberja so med obema vojnama doživljala velik razcvet.

V času okupacije (1941-1945) so se podjetja prilagodila vojnim potrebam in zakonitostim proizvodnje. Westnova tovarna je npr. izdelovala stabilizatorje za bombe, oklepne plošče, morske mine, posodje za vojsko ter krila in tudi trupe za avione. Okupacijske enote so 8. in 9. maja 1945 mesto zapustile brez vojaških spopadov, zato večina industrijskih objektov v Gaberju ni utrpela večjih poškodb.

Industrializacija države je po letu 1945 predstavljala simbol razvoja, zato so predvojna podjetja ponovno zaživela in pod novimi imeni razširila svojo ponudbo. V svojih najboljših letih so zaposlovala na tisoče delavcev (Cinkarna preko 2000, Emo preko 3000, LIK Savinja 1000, Libela in Klima po 500), toda zlata doba industrializacije se je v zadnjih desetletjih 20. stoletja začela iztekati. Trg je postajal vse zahtevnejši, stari industrijski giganti so postajali zastareli in ekološko problematični. Gaberje – zibelka proletariata in ponos socialističnega gospodarstva – je polagoma postajalo simbol zastarele industrije in ekološkega onesnaženja.

Prelomno dogajanje v 90. letih preteklega stoletja je potopilo vrsto velikih celjskih (gabrskih) industrijskih podjetij, številna pa so se prestrukturirala, posodobila in seveda z manj zaposlenimi stopila v korak s časom. Mestna četrt Gaberje se je v zadnjih desetletjih močno preobrazila. Ugodna prometna lega je temu predelu mesta omogočila, da se je iz pretežno delavskega naselja spremenil v sodobno naselje z velikimi trgovskimi centri in poslovnimi središči. Sloves Celja kot sejemskega mesta se vsako leto potrjuje na razstaviščih, ki ležijo na območju MČ Gaberje, pri nas so športna Arena Petrol, dvorana Zlatorog, Fakulteta za logistiko in Tehnološki park Tehnopolis.

V naselju še vedno deluje tudi Športno društvo Gaberje. Objekt društva tam kraljuje že več kot 100 let, prav toliko je staro tudi športno društvo, ki je v razburkanih časih prejšnjega stoletja doživelo kar nekaj preobrazb. Vse se je začelo z legendarnim telovadnim društvom Sokol, ki je delovalo do II. svetovne vojne. Med vojno so prostore zavzeli nemški vojaki in priprli kar nekaj sokolašev ter jih odpeljali v Stari pisker. Po vojni je društvo ponovno oživelo pod novim imenom Športno društvo Partizan. Iz »valilnice« številnih odličnih športnikov v različnih panogah, od gimnastike, odbojke do hokeja na travi, so prerasli v društvo s poudarkom na športni rekreaciji – od cicibanov do starejših občanov.

Poleg že omenjenega so aktivna tudi druga društva, in sicer Prostovoljno gasilsko društvo Celje – Gaberje, Kulturno prosvetno društvo Svoboda, Društvo upokojencev, Rdeči križ – OZ Celje ter Društvo borcev za vrednote NOB Gaberje.

Delo Sveta Mestne četrti Gaberje je usmerjeno predvsem na dva področja, in sicer komunalnega vzdrževanja in socialnega skrbstva. Na komunalnem področju se ukvarjamo z urejanji bivalnih okolij, vzdrževanju zelenic, otroških igrišč in ostalih javnih površin, na socialnem področju pa veliko truda vlagamo v delo s starejšo populacijo.

Mestna četrt Hudinja je pomembna in relativno velika skupnost krajanov v okviru Mestne občine Celje. Po stanju s konca leta 2008 je živelo v njej 2. 995 krajanov, od tega 1.476 moških in 1.519 žensk. Po stanju 1. 4. 2012 na Hudinja živi 2.847 krajank in krajanov. V nadaljevanju MČ Hudinjo podrobneje predstavljamo in posredujemo nekatere podatke iz preteklega  34-letnega obdobja.

Nastanek Krajevne skupnosti Hudinja

Krajani Hudinje so vedno bolj čutili, da jih povezava Hudinje v Krajevni skupnosti Gaberje – Hudinja utesnjuje v krajevnem razvoju. Različnost problematike življenjskih okolij, različna komunalna opremljenost, različni regionalne in prostorske značilnosti so vedno bolj, posebno še jeseni 1977, izražali potrebo po nujni osamosvojitvi.

Želje in prizadevanja krajanov so dobili pozitivni epilog na referendumu, ki je potekal, dne 13. 12. 1977 v prostorih Osnovne šole Franja Vrunča na Hudinji, krajani Gaberij pa so imeli referendum dva dni prej, 11. 12. 1977. Krajani so se večinsko odločili, da se dotlej skupna KS Gaberje – Hudinja loči in nastaneta dve samostojni krajevni skupnosti in sicer KS Gaberje in KS Hudinja. Dne 6. 2. 1978 je bil na Zboru krajanov sprejet statutarni sklep o samoupravi organiziranosti in organih za preoblikovanje v samostojno KS Hudinja, hkrati pa je prenehal veljati statut iz leta 1974. Temeljne opredelitve v statutu so bile: meje KS, sedež oziroma lokacija, žig KS, organi delovanja in drugo. Formalni ustanovitvi nove KS Hudinja je sledila prva seja Skupščine KS Hudinja, ki je potekala 24. 4. 1978. Osrednja točka dnevnega reda je bila: konstituiranje in volitve vseh organov KS Hudinja. Prvi predsednik Skupščine je postal Drago Horvat, podpredsednik pa Dolfi Hrastnik. Za prvega predsednika Sveta je bil imenovan Ludvik Krajec, za podpredsednika pa Cveto Kolenc. Člani prvega sveta so bili: Anica Kolenc, Ljubo Zelič, Avgust Bence, Terezija Mak, Oton Račečič, Maks Ašič, Mirko Črepinšek, Vinko Pajtler in Jože Zupanc. Za tajnika KS je bil imenovan Franc Smodiš, administratorka pa je bila Marjeta Pfeifer.

Že 18. 5. 1978 je poteka prva seja sveta KS, ki je bila zaradi vrste odprtih skupnih nalog skupaj s Svetom KS Gaberje v prostorih ob Mariborski 66. Glavni sklepi: KS Hudinja začne samostojno delovati v novo urejenih prostorih v Kovačičevi ulici; izvede se delitvena bilanca sredstev in premoženja med KS Gaberje in KS Hudinja; KS Hudinja odpre svoj žiro račun, pridobi žig in imenuje uradne podpisnike listin. Otvoritvena slovesnost samostojne KS Hudinja je bila 25. 5. 1978, slavnostni govornik pa je bil Drago Horvat, predsednik skupščine KS.

Od l. 7. 1978 je KS Hudinja začela tudi operativno delovati kot samostojna temeljna samoupravna skupnost krajanov.



Značilnosti KS Hudinja

KS Hudinje je leta 1978 štela 3.197 prebivalcev, bilo je okrog 900 gospodinjstev in 7 kmetij.

Iz vidika komunalne urejenosti so bili v letih 1978 – 1981 najbolj izraziti problemi: vzpostavitev telefonskega omrežja, neurejena okolja stanovanjskih blokov, problem Travniškega potoka, več še neasfaltiranih in pomanjkljivo osvetljenih ulic, odpravljanje posledic hitre izgradnje avtoceste (le-ta je Hudinjo razdelila na dva dela), neurejen podvoz avtoceste, niso bila urejena avtobusna postajališča primanjkovalo je igrišč… Skratka, krajevno okolje je izražalo nujnost postopne ureditve.

V letih 1979 in 1980 je bilo asfaltiranih več ulic in cest, in sicer: Bernekarjeva in Žagarjeva ulica, prva etapa ceste proti Lahovni, vzporedno cestišče v Bezenškovi ulici. V letu l980 so se začele aktivnosti za izgradnjo telefonskega omrežja, ki je bilo zgrajeno ob veliki podpori krajanov (izkopi jarkov in druga opravila) leta 1981, nanj pa se je priključilo 500 telefonskih naročnikov.

Otroški vrtec na Hudinji je obiskovalo 170 otrok. Zmogljivosti so bile glede na potrebe premajhne, zlasti za dojenčke, zato so načrtovali razširitev.

Osnovna šola Franja Vrunča je dajala pomemben pečat krajevnemu okolju. V letih1978 do 1981 je bilo v primerjavi z današnjimi razmerami število učencev zelo visoko (945, 918, 848 in 813), a se je že nakazoval postopen upad števila učencev. Vzorno je bila urejena okolica šole in vzpostavljeno dobro sodelovanje s krajani.

Na področju KS Hudinje so v prvih letih delovale naslednje organizacije združenega dela in poslovne enote: Ljubljanska banka, PTT, Lekarna, Cvetličarna (Vrtnarstvo Celje), Kemična čistilnic Oper, Merx maloprodaja in Merx gostinstvo, Kovinotehna-Tehnomercator in druge. Pestra je bila tudi obrtna dejavnost:steklarstvo, avtomehanika, Avto kleparstvo, kovaštvo, ključavničarska, mizarska, krojaška, frizerska dejavnost, inštalaterstvo in druge. Kmetije, ki jih je bilo 7, so v večini bile severno od avtoceste, le nekaj tudi južno. Večina je delovala v kooperaciji s Kmetijsko zadrugo Celje, ukvarjale pa so se z živinorejo in pridelavo mleka, nekatere tudi s hmeljem in pridelavo vrtnin. Za preskrbo krajanov s prehrambenimi in drugimi gospodinjskimi izdelki je skrbela samopostrežna trgovina Merx, ki je prav v letu 1978 izvedla razširitev poslovnih prostorov na 520 m² in povečala ponudbo izdelkov.

Za rekreacijo krajanov je bila na razpolago takrat zelo popularna »TRIM steza« aktivno pa so delovala planinska in nogometna sekcija ter košarka. Krajevna skupnost je takrat celo načrtovala izgradnjo športnega parka ob Skaletovi ulici.

Preimenovanje KS Hudinja v Mestno četrt Hudinja

1.1.1999 se je KS Hudinja preimenovala v Mestno četrt Hudinja (MČH). Njen status delovanja: ožji del občinske samoupravne skupnosti krajanov, ki jih družijo skupne potrebe, interesi, problemi in želje, namen pa: društva, organizacije, podjetja, obrtnike in kmete povezati s celovitimi interesi mestne četrti, upoštevati najširša mnenja in pobude za uspešen razvoj in zadovoljstvo vseh, ki v krajevnem okolju živijo.

OTOK je eno najstarejših celjskih naselij, ki se je razvilo izven srednjeveškega mestnega jedra. Otok se prvič omenja leta 1436 kjer naj bi bila na tem območju ena sama kmetija – HUBA, ki je spadala pod okrilje Celjske župnije. Nastanek njegovega imena je neposredno povezan s poplavami, saj so to območje pogosto prizadejale visoke vode Savinje in Ložnice. Še pred poselitvijo je bil OTOK občinska gmajna, ki so si jo meščani sčasoma razdelili. Večinoma so bile tu njive in travniki. Zaradi pogostih poplav meščani tega območja niso naselili. Nekaj stavb je nastalo le ob Ljubljanski cesti, ki je bila relativno varna pred poplavami in sicer od mostu Sušnice, kjer se je OTOK začel. Prva poslopja so bila Savinjski dvorec zgrajen leto 1870. Z izgradnjo poslopij Na Otoku so mestne oblasti dale v izdelavo Mestni regulacijski načrt, ki ga je v letih 1898 – 1900 pripravil Dunajski civilni geometer in inženir Viktor Pl.THOMKA. Ta je k mestnemu načrtu pripravil tudi načrt za OTOK. Do 1. svetovne vojne so na pravokotnih parcelah zazidali stanovanjske hiše – vile, v današnji Jurčičevi in Kajuhovi ulici. Tik pred prvo svetovno vojno so začeli graditi I. gimnazijo Celje. Med obema svetovnima vojnama se je poseljevanje Otoka nadaljevalo ob Trubarjevi ulici.

Tako je nastalo po drugi svetovni vojni hitro nastajajoče se novo naselje Otok I.. Kmalu zatem se je zgradil OTOK II. in Otok III. imenovana Krajevna skupnost Otok Celje, ki je delovala do 8. decembra 1974, ko so na volitvah  občani izglasovali, da se KS razdeli na tri KS. Otok I – KS Karel Destovnik Kajuh, Otok II – KS Savinja in Otok III – KS Slavko Šlander, ki so bile leta 1998 preimenovane v sedanje mestne četrti.

Območje Mestne četrti Kajuh obsega območje bivše KS v nespremenjeni meji in meri 23 ha. MČ je v glavnem bivalnega značaja s približno 2.100 prebivalci.

Društva v MČ

DRUŠTVO UPOKOJENCEV KAREL DESTOVNIK KAJUH
Telefon: 492 29 72
Predsednik: Milan KOLAR
Tajnica: Elica KOŠTOMAJ

KRAJEVNA ORGANIZACIJA BORCEV ZA VREDNOTE NOB KAREL DESTOVNIK KAJUH
Telefon: 492 29 72
Predsednik: Franc VRBNJAK
Tajnica: Karlinca BATISTIČ

KRAJEVNA ORGANIZACIJA RDEČEGA KRIŽA MESTNE ČETRTI KAJUH
Telefon: 492 29 72
Predsednica: Irena MIKLAV

Krajevna skupnost Lava je bila ustanovljena z referendumom, dne 5. 2. 1978, ko se je prejšnja večja krajevna skupnost Ostrožno razdelila v dve novi krajevni skupnosti. Nastanek krajevne skupnosti Lava je bil pogojen z intenzivno stanovanjsko gradnjo družbenih stanovanj in individualnih stanovanjskih hiš po letu l970 na južnem območju bivše krajevne skupnosti Ostrožno, južno od potoka Koprivnice iz Šmartinskega jezera, med cesto na Ostrožno in podaljškom Dečkove ceste. Krajevna skupnost je bila uvrščena med mestne krajevne skupnosti občine Celje. Za krajevno skupnost Lava je bilo značilno izredno hitro povečanje stanovanjskega fonda v obdobju l976 do l980, s tem pa tudi število prebivalcev, ki je v tem obdobju štelo 3. 200 krajanov. Glede stanovanjskega fonda in komunalne infrastrukture je naselje Lava v primerjavi z drugimi krajevnimi skupnosti v občini Celje, bila v najugodnejšem položaju.

Značilnost naselja Lava je bilo, da je to izrazito bivalno naselje, ki nima nobenega večjega centra, ki bi združeval prebivalce na kulturnem, družabnem, telesno kulturnem ali kakšnem drugem področju. Prav zaradi tega je bila odločitev o organiziranju krajevne skupnosti Lava bistvenega pomena. S pomočjo občinskega samoprispevka sta bila na Lavi izgrajena osnovna šola in otroški vrtec. V krajevni skupnosti je bil skupaj s KS Ostrožno izveden krajevni samoprispevek iz katerega so na Lavi bili zgrajeni prostori krajevne skupnosti, igrišče pri osnovni šoli in brv preko Koprivnice. Obstajala je potreba še po ostalih dejavnostih: banka, pošta, lekarna, kar se je v kasnejših obdobjih tudi pridobilo.

1.1. 1999 se je Krajevna skupnost Lava preimenovala v Mestno četrt Lava.

Mestna četrt meji: na severu na KS Ostrožno, vzhodu na MČ Dečkovo naselje, jugu na MČ Dolgo polje in zahodu na KS Medlog. Območje MČ Lava obsega 222 ha ravnega zemljišča, od katerega je približno 60 % gosto naseljena z individualnimi stanovanjskimi hišami, stolpnicami, bloki, osnovno šolo, vrtcem, trgovino , mestno četrtjo. V sklopu poslovno stanovanjskega centra, ki je zgrajen 2002 leta je še pošta, lekarna in frizerski salon. V Mesti četrti je 23 ulic. Po stanju 2012 je število prebivalcev 2.762.

Njen status delovanja: ožji del občinske samoupravne skupnosti krajanov, ki jih družijo skupne potrebe, interesi, problemi in želje, namen pa: društva, organizacije, podjetja, obrtnike povezati v s celovitimi interesi mestne četrti, upoštevati najširša mnenja in pobude za uspešen razvoj in zadovoljstvo vseh, ki v krajevnem okolju živijo. 

Območje Nova vas se omenja že od leta 1849 in do leta 1935 spada k Občini Celje-okolica. Od leta 1935 spada kraj k občini Celje, v katero sta se združili občina Celje – mesto in Celje-okolica. Leta 1945 je ustanovljen kraj Nova vas, ki je že tedaj obsegal današnje območje. Leta 1974 je na območju Nove vasi vzpostavljena krajevna samouprava, ustanovljena krajevna skupnost Nova vas, skupaj z Dečkovim naseljem. Do takrat je območje Nove vasi skupaj z Dečkovim naselje vključeno v KS Dolgo polje, ustanovljeno z odlokom Skupščine občine Celje.

KS Nova vas je ustanovljena decembra 1974. Prične se intenzivna stanovanjska izgradnja. Leta 1978 šteje KS Nova vas 3870 prebivalcev.

Na referendumu leta 1978 se krajani Nove vas odločijo za razdelitev od Dečkovega naselja. Meje MČ Nova vas so opisane v Statutu MČ.

Osrednji organ upravljanja je Svet MČ, s svojimi komisijami in koordinatorico.

Upravljanje sloni na določilih Statuta, sprejetega leta 1999. Leta 1998 je KS Nova vas preimenovana v Mestno četrt Nova vas. Svoje prostore ima v Ulici bratov Vošnjakov 1, v katerih gostuje tudi MČ Dečkovo naselje. MČ Nova vas je pretežno bivalno naselje z dejavnostmi, ki ljudem omogočajo oskrbo za normalno življenje.

Trenutno število prebivalcev je 4331, od tega je 3664 volivcev.

Mestna četrt Savinja je ena izmed 10 mestnih četrti v Mestni občini Celje. Šteje 1.548 prebivalcev (vir: CRP –centralni register prebivalstva – 20. 3. 2019) in obsega 336,45 ha površine (vir: LOCUS – prostorske informacijske rešitve d.o.o., – 1. marec 2017).

Kmalu po drugi svetovni vojni je bila naša MČ del hitro nastajajočega naselja Otok I, Otok II in Otok III – skupni imenovalec je bil Krajevna skupnost Otok Celje. Z nazivom KS Otok je delovala do 8. decembra 1974, ko so na volitvah izglasovali, da se KS razdeli na: KS Karel Destovnik Kajuh, KS Savinja in KS Slavko Šlander. Leta 1998 so vse KS preimenovali v današnje MČ.

Sedež MČ Savinja je v stolpnici Ljubljanska c. 27, 3000 Celje. Levi breg zajema:
Čopovo ulico (neparne številke od 1 do 13), Trubarjevo ulico (parne številke od 26 do 56 in neparne od 65 do 97), Ljubljansko cesto (neparne številke od 27 do 41 – letno kopališče) in Ulico Tončke Čečeve.

Desni breg zajema:
Partizansko cesto (vse parne številke od 2 do 40 in neparne številke od 5 do 59/a), Grudnovo ulico, Vipavsko ulico, Tržaško ulico in Primorsko ulico ter naselje Lisce, (parne številke od 18 do 38 in neparne od 13 do 35).

Meje potekajo: od letnega kopališča, po Ljubljanski cesti proti centru Celja, mimo hotela Faraon, Ljubljanska cesta in AMD Šlander, do križišča s Čopovo ulico, nato po Čopovi ulici proti reki Savinji. Nadaljuje se preko mostu čez reko Savinjo, zavije levo do mestnega parka, v hrib preko Anskega vrha, po delu Lisc do meje s KS Pod gradom. Nadaljevanje ob meji z občino Žalec, nato po sredini toka reke Savinje, do izliva Ložnice v Savinjo. Nato proti toku Ložnice, zajame letno kopališče, t. j. do začetnega opisa.

MČ Savinja deluje od leta 1998. V tem času se je marsikaj postorilo. Zgradilo se je kar nekaj večstanovanjskih objektov. Tudi individualne hiše v gradnji ne zaostajajo. Prav tako se je zaradi dotrajanosti veliko objektov obnovilo.

Predsedniki Sveta MČ Savinja v mandatnih obdobjih:

• 1998 – 2002 Mirko Fric Krajnc
• 2002 – 2006 Petra Kodela Felicijan
• 2006 – 2010 Dimitrij Černe
• 2010 – 2014 Dimitrij Černe
• 2014 – 2018 Dimitrij Černe
• 2018 – 2021 Zdenka Zdolšek

Praznik MČ Savinja je 25. junij. Osrednjo prireditev s podelitvijo priznanj MČ izvedemo skupaj s srečanjem starejših krajanov.

Enkrat letno izdamo glasilo MČ Savinja »Utrip«, ki ga brezplačno prejmejo vsa gospodinjstva v MČ Savinja (672 gospodinjstev na dan 13. 12. 2021).

V MČ v zadnjem obdobju ne deluje nobeno krajevno društvo oz. organizacija. Pred leti pa sta delovali KO RK Savinja in KO ZB NOB.

Območje MČ zajema kar nekaj prelepih gozdov, travnikov, poti in s tem veliko možnosti gibanja v naravi.

V mestnem gozdu imamo prečudovito drevesno hiško, do katere vodijo lepo urejene poti, s pripadajočimi igrali, klopcami in raznimi rekviziti za razgibavanje. Drevesna hiška je zanimiva predvsem našim najmlajšim. Iz nje lahko v krošnjah dreves opazujejo ptice.

Na območju naše MČ se nahaja kopališče, kjer se vrši več športnih dejavnosti.

Občani se radi sprehajajo po urejenih sprehajalnih poteh, ki potekajo po levem in desnem bregu MČ, ob reki Savinji.

Otok je na splošno najbolj znano celjsko naselje, ki se je pričelo graditi kmalu po II. svetovni vojni, intenzivno pa leta 1962. Ime obstaja že praktično že iz 18. stoletja in je v zvezi z nekdanjimi poplavami. Po II. svetovni vojni je urbanistična zasnova razdelila Otok na tri dele Otok I , Otok II, in Otok III. Otok III, v kateri del spada tudi naša MČ, so začeli graditi že v omenjenih 60 letih. MČ Slavko Šlander spada v sklop 10-tih mestnih četrti. Površina naše MČ je 22,42 ha in je po velikosti ena najmanjših. Imamo približno 2780 prebivalcev. To nam pove, da je naša MČ gosto naseljena. Praktično pozidana s stanovanjskimi objekti oziroma bloki. Prevladuje trgovinska dejavnost, sledita ji uslužnostna in obrtna, cca 50 dejavnosti.

Sedež MČ je v pritličju stolpnice Čopova 25. V Ulici V. Prekomorske brigade 4, imamo tako imenovane družbene prostore za delovanje DU, KO RK in KO borcev za vrednote NOB – vsi imenovani po Slavku Šlandru. Imamo dva volišča: Volišče v ŠCC, Pot na Lavo 22 in v družbenih prostorih MČ, Ul. V. Prekomorske brigade 4.

Pomembne ustanove in sodelovanje s: Šolskim centrom Celje, Srednjo zdravstveno šolo, Osnovno šolo Glazija in z II. OŠ Celje, ki jo obiskujejo otroci MČ. V parku pred šolo stoji spomenik – doprsni kip narodnega heroja Slavka Šlandra, sicer OŠ spada v KS Medlog.

Društva in organizacije v MČ:

1.Društvo upokojencev (DU) Slavko Šlander
2.Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Slavka Šlandra
3.Krajevna organizacija Rdečega križa Slavka Šlandra
4.Medgeneracijsko društvo Savinja ima v naši MČ skupino za samopomoč imenovano »Zvezdice«.
5.Folklorna skupina (FS) MČ Slavka Šlandra deluje že šesto leto. Letos so 15. junija izvedli jubilejni pet letni koncert »Ob kresi se dan obesi«.
6.Atlantida – glasbena skupina, ki ima instrumente in opremo shranjene v kletnih prostorih, kjer imajo tudi 1-krat tedensko vaje.

Vsi delujejo v družbenih prostorih, v Ulici V. Prekomorske brigade 4, Celje.

Na področju komunalnega gospodarstva ter urejanja in varstva okolja zagotavljamo skupno z mestno občino primerne življenjske pogoje občanov, s posebnim poudarkom na varovanju življenjskega okolja ter sodelujemo pri pripravi in sprejemanju prostorskih izvedbenih aktov, njihovih sprememb in dopolnitev, urejanju pogojev za zagotavljanje prometne urejenosti in varnosti, sodelovanje z lastniki in upravniki stanovanjskih in poslovnih objektov, itd. Program dela je vsako leto bolj obsežen, ker nalog ni mogoče sproti realizirati in še vedno se pojavljajo nove. Vsako leto ocenjujemo urejenost okolja in pripravljamo predloge za podelitev priznanj ob prazniku MČ in predloge za priznanja Turističnega društva Celje.

Članice skupaj z aktivnimi poverjenicami DU, RK in ZB obiskujejo bolne krajane na domu in v domovih starejših, ob dnevu žena in materinskem dnevu, sodelujejo pri pripravah srečanja jubilejnikov 80, 85 in več let v decembru.